Vsakdo bi moral imeti možnost postati uspešen fotograf. To je glavna motivacija Emma Svensson. Pred 20 leti je začela fotografirati koncerte. V svetu, ki mu vladajo moški, je nihče ni jemal resno, vendar jim je dokazala, da se motijo. Ustvarila je svoje spletno mesto, ki je preraslo v agencijo za zastopanje uspešnih fotografov, in vodila lastno fotografsko podjetje, ki je zaposlovalo večinoma ženske fotografinje. Emma premika meje tudi v zasebnem življenju: z osvajanjem najvišjih gora v Evropi dokazuje, da ženske zmorejo vse, kar lahko dosežejo moški: »Ženske ne bi smele dvomiti, da se lahko merijo z moškimi.«
Še vedno se spominja, kdaj je vzklila njena ljubezen do fotografije: »Pri enajstih letih sem našla videokamero, ki je pripadala mojim staršem. Postala je moja najljubša igrača. Hotela sem postati režiserka.« Vendar so ji sokrajani v domači vasici na Švedskem odsvetovali, da bi si za poklicno pot izbrala fotografijo, saj je na tem področju preveč konkurence. S tem bi se težko preživljala. »Po tem več let nisem posnela nobene fotografije. Ko sem leta 2002 vzela fotoaparat s seboj na koncert in začela fotografirati, sem – čeprav še nikoli prej nisem fotografirala koncerta – takoj vedela, da mi je prav to namenjeno. Bila je ljubezen na prvi pogled.«
Internet je postajal vse bolj priljubljen. »Bilo je veliko spletnih mest s prispevki o glasbi, vendar niso imela veliko koncertnih fotografij, zato sem se odločila ustvariti spletno mesto. V tistih časih je bilo res težko biti fotografinja – v svetu, ki so mu vladali moški srednjih let. Nihče me ni jemal resno. Niti pozdravili me niso. Kot ženski mi ni bilo dovoljeno stopiti v zakulisje, kjer so se družili izključno moški.
Vendar mi je na spletnem mestu uspevalo objavljati vse več fotografij, zato sem prosila še druge mlade in ambiciozne fotografe, da se mi pridružijo. Nismo ostali neopaženi: naše fotografije so začeli objavljati časopisi in revije, in razvili smo se v uspešno agencijo. Starejši kolegi nas niso marali. Naši fotografi so petnajst let zapored prejemali nagrade za najboljše koncertne fotografije. Nekateri med njimi so postali izjemno uspešni fotografi, medtem ko se drugi ukvarjajo z urejanjem slik ali delajo v galerijah. Ponosna sem, da sem jim lahko nekoliko pomagala na poti do uspeha.«
Kot učiteljica fotografije je opazila, da – čeprav je bilo 80 odstotkov študentov fotografije žensk – so po diplomi 95 odstotkov delovnih mest v fotografiji dobili moški. »Agenti in delodajalci so bili vsi moški. Tej pristranskosti sem se uprla in skušala izboljšati ozaveščenost o njej. To mi je prineslo brezmejne težave, vendar se je splačalo. Mlade fotografinje so se mi celo zahvalile. To jim je vlilo moč, da niso opustile ukvarjanja s fotografijo.«
Še en dogodek, ki je Emmi spremenil življenje, je bil ogled filma Everest na letalu. »Letela sem na Novo Zelandijo. Film me je navdihnil podobno kot moje prve koncertne fotografije. Preprosto vedela sem, da moram začeti plezati. Ljudje – tudi moj tedanji fant – so mi govorili, naj tega nikar ne počnem. Gorsko plezanje je za ženske prenevarno. Vendar jih nisem poslušala. Po osvojitvi najvišjega vrha v Evropi sem vedela, da si želim še več. Tako sem si zastavila cilj: v enem letu se bom povzpela na najvišje gore Evrope. Uspelo mi je. In to ni vse: Splezala sem na 61 gora.«
Danes je njen čas razdeljen med fotografijo in gorsko plezanje. »Pol časa fotografiram, pol časa sem v gorah.« Še vedno se sooča s številnimi predsodki: »Če odraščaš kot ženska, se naučiš, da se moraš bati takšnih dogodivščin. Nevarno je potovati sam in se podajati v pustolovščine. Vendar tega nočem sprejeti. Potujem po neobljudenih krajih in nikoli me ni bilo strah. Biti ženska ne pomeni, da ne moreš živeti polnega življenja.«
Ima svoj studio, ki ga deli izključno z ženskimi kolegicami. »Nekoč sem imela 12 zaposlenih, vendar bi bilo zdaj težko, saj mi plezanje vzame veliko časa. Tako sem ponovno pristala pri zgolj treh: načrtovalcu, fotografu in asistentu; vendar sem odgovorna tudi za pripravnike. Ko sem iskala nove zaposlene, so bile med 100 prijavami najboljše tiste, ki so jih napisale ženske. Fotografsko delo je lahko zelo osamljeno, zato je lepo delati v skupini, se odzivati na delo drugih in slišati njihova mnenja.«
Pred letom dni je prvič delala s Panasonicovimi fotografskimi aparati LUMIX. »Preizkusila sem Panasonic LUMIX S1R. Bila sem navdušena nad kakovostjo slik; to je bilo zame veliko odkritje! Pri plezanju uporabljam Panasonic LUMIX GX9. Fotoaparat nosim okoli vratu, ker bi ga premalo uporabljala, če bi bil spravljen v nahrbtniku, zato mora prenesti marsikaj: dež, sneg in udarjanje ob skale. In še vedno deluje brezhibno, tudi po letu dni v zares težkih razmerah.«
Emma Svensson
Emma Svensson je začela fotografirati leta 2002, najprej glasbene izvajalce in koncerte, uveljavila pa se je tudi v modni fotografiji. Poleg tega, da ji je s povzpetjem na 61 evropskih gora uspelo postaviti svetovni rekord, vodi uspešen studio, kjer zaposluje številne ženske fotografinje. Na področju fotografije si prizadeva za enakopraven položaj in spremembo statusa žensk, rada pa tudi navdihuje ljudi k uresničevanju sanj.
