Naše spletno mesto uporablja piškotke in podobna orodja za izboljšanje uporabniške izkušnje. Z nadaljnjo uporabo tega spletnega mesta, ne da bi spremenili nastavitve, pristajate na uporabo piškotkov. Če želite izvedeti več o piškotkih, ki jih uporabljamo, ali spremeniti svoje nastavitve, si oglejte nap pravilnik uporabe piškotkov. V redu Prikaži več

Sledi, ki ostanejo

Sledi, ki ostanejo

Catherine Hyland je močno pritegnila zgodba, ki slavi življenje in moč skupnosti v Severni Koreji, ko je brala knjigo Barbare Demick Nothing to Envy: Ordinary Lives in North Korea (Nikomur ne zavidamo: vsakdanje življenje v Severni Koreji). Začela je obiskovati srečanja severnokorejskih prebežnikov v Londonu in ugotovila, da v predmestju New Malden v južnem delu Londona živi največja skupina prebežnikov zunaj korejskega polotoka. Povezala se je z njihovo skupnostjo in našla skupino ljudi, ki svoje veselje do življenja izkazujejo skozi ples, petje in druge dejavnosti, ki povezujejo skupnost, Zahvaljujoč projektu LUMIX Stories for Change (Zgodbe za spremembe) je lahko ustvarila filmski in fotografski projekt o tej skupnosti.

V New Maldnu živi približno 600 prebežnikov, ki so si tam ustvarili novo, svobodno življenje, stran od severnokorejskega režima. Življenja prebežnikov so zapletena, saj se ves čas soočajo z ogromni razlikami med prej in zdaj. Brutalnosti severnokorejskega režima si težko predstavljamo: lakota, propaganda, politični pritiski in kazni so samo nekatere od vsakodnevnih težav, s katerimi se soočajo ljudje. O ničemer se ne odločajo sami. Nimajo svobodne volje. Celo po begu na zahod se zaradi trpljenja, ki so ga izkusili, težko prilagodijo, tako psihološko kot tudi kulturno. V New Maldnu je društvo korejskih starostnikov Korean Senior Citizen Society ustanovilo skupnost, namenjeno tem prebežnikom. Tam lahko izmenjujejo spomine, sodelujejo v različnih aktivnostih in se udeležujejo izobraževanj. V svojem filmskem in fotografskem projektu je Hylandova zajela članice te skupnosti in raziskovala, kako nas običaji povezujejo, ko se soočamo s spremembami in selitvami.

Ko se je povezala z Gem Fletcher, ji je ta pomagala najti društvo korejskih starostnikov, prostovoljsko organizacijo, ki ima sedež v zadnji sobi dobrodelne trgovine. Članice, večinoma starostnice, se zbirajo, da bi skupaj kuhale in jedle. Organizirajo najrazličnejše aktivnosti, od tečajev angleščine do učenja igranja na tradicionalna korejska glasbila. Skupaj vadijo zborovsko petje in tradicionalne plese. Ta skupnost je zelo pomembna zlasti za starejše članice, saj jim nudi varno okolje, v katerem lahko ohranjajo svoje kulturno izročilo in se pogovarjajo o svojih željah in sanjah glede prihodnosti. S tem projektom se je Catherine Hyland želela spoprijeti s stereotipi o Severnokorejcih in njihovih življenjih.

Namesto da bi se osredotočala na težke in travmatične izkušnje življenja pod severnokorejskim režimom, je želela prikazati pozitivne plati. Zato se je odločila prikazati njihove obrede, saj ti povezujejo ljudi med seboj in z domovino. Pri tem ji je pomagala prevajalka, ki jo je predstavila ljudem in krajem, za katere sicer ne bi vedela. Ker si je vzela čas, da je prisluhnila njihovim zgodbam, so ji članice skupnosti začele zaupati. Posnela je več kratkih filmov in serijo studijskih fotografij. Dan fotografiranja v studiu se je Catherine Hyland še posebej vtisnil v spomin. Skupaj z bratom, scenografom Dannyjem Hylandom, in direktorjem fotografije Jorgejem Luisom Dieguezom so postavili oder, na katerem so lahko članice plesne skupine plesale in se prepustile svojemu umetniškemu izražanju.

Hylandova pravi, da snemalni dan v studiu članicam skupine dal občutek opolnomočenosti, saj so same odločale o vsem – sama ji je rekla le, naj plešejo svoje najljubše plese. Pri tem projektu je Hylandova uporabila LUMIX S1R z objektivom LUMIX 24–105 mm in LUMIX S1 z objektivom LUMIX S PRO 50 mm. To ji je omogočilo preprosto menjavanje med fotografiranjem in videoposnetki.

LUMIX Stories for Change je skupni program znamke LUMIX in revije British Journal of Photography s ciljem vplivanja na spremembe s pomočjo fotografije.

Catherine Hyland

Catherine Hyland

Catherine Hyland je umetnica iz Londona. Njena fotografija se osredotoča na ljudi in njihovo povezanost z deželo, v kateri živijo. Njeno delo, ki temelji predvsem na pokrajinski fotografiji, črpa iz izmišljenega spomina, medsebojnih povezav, ograd in nacionalne identitete.

Njene fotografije velikega formata prikazujejo poskuse človeštva, da bi ukrotilo svoje okolje – nekateri so bolj učinkoviti, drugi manj. S svojimi opažanji se je uveljavila tako v umetniškem kot tudi v komercialnem smislu, saj je kot rezidentka delovala v galeriji Focal Point v Southendu v okviru programa RADICAL ESSEX, razstavljala pa je na razstavah Month of Photography v Los Angelesu, Renaissance Photography Prize, National Portrait Gallery, Royal Photographic Society, LES MAGASINS GÉNÉRAUX, Somerset House, Design Museum v Londonu, ICA in MAC v Birminghamu. Trenutni projekti Catherine Hyland prikazujejo človekove poskuse ukrotitve in preoblikovanja narave, tako v preteklosti kot danes.

Catherine Hyland

British Journal of Photography

British Journal of Photography je fotografska revija z najdaljšo tradicijo na vsem svetu. Ta mesečnik predstavlja fotografe, ki fotografskemu mediju pristopajo na nove načine in vplivajo na to, kako fotografija oblikuje naš pogled na svet. British Journal of Photography predstavlja delo umetnikov, osvobojenih estetskih konvencij in ideologij, ki so ovirale njihove predhodnike, v obliki daljših tematskih člankov in vsakodnevnih kolumn, objavljenih na portalu  BJP-Online.

Naše spletno mesto uporablja piškotke in podobna orodja za izboljšanje uporabniške izkušnje. Z nadaljnjo uporabo tega spletnega mesta, ne da bi spremenili nastavitve, pristajate na uporabo piškotkov. Če želite izvedeti več o piškotkih, ki jih uporabljamo, ali spremeniti svoje nastavitve, si oglejte nap pravilnik uporabe piškotkov. V redu Prikaži več